Štorkljin let

Bliža se jesen in štorklja se odpravi v toplejše kraje, kjer bo tudi čez zimo imela dovolj hrane za preživetje. Čaka jo naporna pot, še posebej, ker ne more ubrati najkrajše in najhitrejše poti, ki vodi čez Sredozemsko morje, ampak bo morala narediti velik ovinek čez vzhodno ali zahodno Evropo, da bo lahko priletela v Afriko čez morske ožine Gibraltarja ali čez Bospor. 

Takšnega ovinka seveda ne bo naredila, ker bi tako uživala v potovanju, ampak zato, ker je to zanjo najlaže. V Afriko bo prispela ob pomoči jadranja na zračnih tokovih, to pa je mogoče le nad kopnim. Nad morjem namreč prevladujejo zračni tokovi vzporedno s površino, kar onemogoča jadranje, zamahovanje s tako veliki krili pa je zanjo zelo naporno. Po drugi strani bo z jadranjem na dan lahko preletela nekaj sto kilometrov. 

A tudi pot čez kopno ni tako preprosta, saj je izbira slaba. Na vzhodu leži Arabska puščava, kjer primanjkuje vode in hrane, na zahodu pa jo omejuje Atlantski ocean. Zaradi omejenih možnosti bo med selitvijo srečala sovrstnice in se z njimi združila v ogromne jate, ki lahko štejejo tudi več kot deset tisoč ptic.

V jati bo, skupaj z drugimi, letela po enem od dveh ozkih selitvenih prehodov. Če se bo usmerila na zahod, bo letela čez Gibraltarsko ožino, če pa se bo usmerila na vzhod, bo morala leteti čez Bosporsko ožino do Turčije, potem pa čez Bližnji vzhod in mimo Sahare po dolini Nila. V podsaharski Afriki bo iskala hrano na travnatih površinah, močvirjih in kmetijskih površinah, da si bo nabrala moči za spomladansko vrnitev v Evropo.

Zanimivosti

• Nekatere štorklje prezimijo tudi v Indiji.

• Velike ptice, kot so štorklje in večje ujede, imajo tako velika krila, da z njimi težko plahutajo, zato jih raje uporabljajo za jadranje na zračnih tokovih. V zrak se dvigajo ob pomoči toplih zračnih tokov, ki se dvigajo s segretih tal. Verjetno ste že kdaj opazovali ujede, ki se spiralno dvigajo v višave na zračnih tokovih.

• Štorklje bi se bistveno bolj namučile, če bi preletele krajšo pot čez morje, kot če prejadrajo mnogo daljšo pot čez celino.

• Štorklje, ki živijo na Danskem in prezimujejo v Južni Afriki, med selitvijo preletijo tudi do dvajset tisoč kilometrov.

• Razen belih in črnih štorkelj, naše velike ptice niso tako zavzete selivke. Sive čaplje, velike bele čaplje, labodi in kanje se redko selijo. In tudi tiste, ki se zaradi mraza selijo južneje, večinoma ostanejo na celini in ne prečkajo morja.

• Zadnja desetletja vedno več štorkelj ostaja v svojih poletnih prebivališčih, saj so našle vir hrane, s katerim lahko preživijo čez zimo - odpadke.

Družabne sive čaplje

Siva čaplja popolnoma mirno stoji sredi travnika. Lahko bi jo zamenjali za kip, ko nenadoma bliskovito kljune proti tlom. Zalezovala je žabo, svojo najljubšo hrano poleg malih sesalcev, rib in žuželk. Po uspešnem lovu odleti v kolonijo sivih čapelj, kjer jo v gnezdu čakajo lačni mladiči in njihov oče. Zdaj so že dovolj veliki, da jim hrano izbljuva v gnezdo, še nedavno pa so svoje lačne kljune v iskanju hrane porivali v njena usta, kot bi jo davili.

Foto: Andrej Bibič

S samcem sta tudi letos začela gnezditi v svojem stalnem gnezdu. Pred leti sta si našla mesto v krošnji drevesa blizu reke in začela graditi.  Samička je gradila gnezdo, samec pa ji je prinašal vejice, korenine, posušeno travo in trsje. Sprva je bilo gnezdo le nekaj več kot nekakšna podlaga, skozi leta pa je nastala prava grmada prepletenega materiala. Uporabljala ga bosta vse življenje, če se le ne bo vmes podrlo in razpadlo.

Naslednji je za lov na vrsti samec. Ko se vrne v gnezdo, se s samico pozdravita z dvigom in spustom kril in perja. Med dvorjenjem sta se pozdravljala s kimanjem in stegovanjem vratu, po medsebojnem trebljenju pa je samec samici ponudil vejico. Ko jo je vgradila v gnezdo, je samca s tem vzpodbudila, da se je paril z njo.

Po enem mesecu so mladiči že dovolj veliki, da gredo skupaj s staršema in drugimi družinami iskat hrano na travnike, nizke vode ali obale rek in jezer. Skupaj bodo s počasnimi koraki prečesavali ozemlje. Družba jim godi, saj živijo v kolonijah in se skupaj hranijo, a včasih vseeno postanejo nestrpni do vrstnikov. 

Foto: Andrej Bibič

Počasi prihaja jesen in ptice postanejo igrive. Nekatere se dvignejo visoko nad kolonijo, kjer se lovijo in izvajajo akrobacije. To sicer najraje počnejo spomladi, ko se začne parjenje.

Prezimile bodo tam, kjer so preživele poletje. Na jug se selijo le tiste sive čaplje, ki so gnezdile visoko na severu. Nekatere bodo dočakale pomlad v naših krajih, druge pa se bodo letele pogret vse do Afrike.

Zanimivosti

- Siva čaplja je visoka skoraj meter, čez krila meri do 195 cm, težka pa je 1-2 kg in tako največja med vsemi čapljami.

- Pri nas lahko sivo čapljo vidimo kjerkoli ob večjih vodah. Najpogosteje se hrani z ribami in žabami, vendar bo pojedla tudi kačo, malega sesalca ali ptico. Počasi brodi po nizki vodi, in ko zagleda plen, se najprej umiri, potem pa ga bliskovito zgrabi s kljunom.

- Sive čaplje najpogosteje gnezdijo v nedostopnih kolonijah v trstičju ali v vodi med vrbami, pa tudi v gozdovih v krošnjah dreves. Več rodov gnezdi na istem kraju. Gnezdo je nekakšen kup vej in trstičja.

- Samica spomladi izleže 1-6 (največkrat 4 ali 5) svetlomodrih jajc, ki jih slab mesec valita oba.

- V koloniji zna biti kar glasno, saj se sive čaplje rade pozdravljajo, opozarjajo na plenilca ali mimoidočega, kličejo v gnezdo, odganjajo druge ptice in z nežnim oglašanjem kažejo, da so prestrašene. Mladiči se glasno oglašajo in "klepetajo".

- Sivo čapljo v letu prepoznamo po počasnih zamahih kril in vratu, ukrivljenem v obliki črke S.

Lektorirala Ana Bohte.

Kresnice

V juniju in juliju vas bodo s svojimi lučkami razveseljevale kresnice, ki se v večjem številu pojavljajo prav v času kresne noči. Njihovo svetlobno predstavo boste najlažje opazovali na travnikih okoli desetih zvečer.

Preden je velika kresnica odrasla, je tri leta preživela kot ličinka. Živela je pod kamni in lesom v grmovju in živih mejah, ker pa je bila plenilka, se je po hrano odpravila tudi malo dlje od skrivališč. Najraje je imela polže, ki jih je omamila s številnimi ugrizi, ki  vsebujejo strupeno prebavno tekočino. Kljub temu je morala biti vsakič previdna, da se ni prilepila na zaščitno sluz, ki jo izloča njen tudi do 200-krat težji plen. Plen je zaradi zastrupitve postopoma postal omamljen, nato pa so prebavni encimi razgradili tkivo v rjavo tekočino, ki jo je ličinka lahko posrkala.

Samica kresnice (foto: MBZ).

Kot ličinka je kresnica preživljala zime zakopana pod zemljo, kamni, vejami in listi, kjer je telo zložila kot harmoniko in hibernirala, dokler spet ni bilo dovolj hrane. Svojo zadnjo pomlad je nekaj tednov preživela še kot ličinka, nato pa se je za več tednov zabubila in se nazadnje preobrazila v odraslo žival. Pri veliki kresnici odrasla samica sicer nima kril in je podobna ličinki, vendar ima v nasprotju s slednjo sestavljene oči in popolnoma črn hrbet. Samec je krilat kot večina hroščev in leta okoli, da bi našel samico. Velike kresnice se kot odrasle živali sploh ne hranijo več, zato vso svojo energijo usmerijo v iskanje partnerja za parjenje.

Samica na vrhu lista osvetljena s svetlobo (levo) in njeno bioluminiscenco iz zadka (desno).

Samica prikliče samčka na svojevrsten način. Na zadnjih nekaj členkih spodnje strani zadka ima svetlobne celice, s katerimi oddaja prelepo rumenozeleno svetlobo, da jo samec med travo lahko sploh najde. Svetloba je tako močna, da jo samec opazi že z razdalje 50 metrov. Samica nepretrgoma oddaja svetlobo do dve uri, potem pa počaka na naslednji dan. A tako zdrži največ deset zaporednih dni, potem pa je preveč izčrpana, da bi nadaljevala. Po drugi strani pa samček oglašuje svojo prisotnost z bliski svetlobe.

Bioluminiscenca na spodnjem delu zadka samice (foto: MBZ).

Bioluminiscenca samice kresnice (posnetek: MBZ).

Na srečo samček našo samico najde že prvi dan, saj je splezala na travno bilko in bila zato še posebej opazna. Po oploditvi bo poiskala vlažno mesto za odlaganje jajčec. Na travna stebla in pod mah bo v treh dneh odložila do 100 bledo rumenih jajčec s premerom 1 mm. S tem bo njen življenjski krog sklenjen. Njeni potomci se bodo izlegli po dveh do treh tednih, odvisno od vremena (v hladnem vremenu kasneje), in kot ličinke začeli najdaljše obdobje svojega življenja.

Še nekaj posnetkov iz življenja kresnic.

Zanimivosti

⁃      Samica sicer oddaja svetlobo enakomerno, a z zibanjem in obračanjem zadka poskrbi, da se jakost svetlobe spreminja.

⁃      Pri kresnicah poleg odraslih žuželk svetijo tudi ličinke, bube in jajčeca. Ni še jasno, ali tudi takrat za svetenje obstaja kakšen poseben namen.

⁃      Svetloba, ki jo imenujemo bioluminiscenca, nastaja s posebno kemijsko reakcijo, kjer luciferin ob prisotnosti ATP, kisika in encima luciferaze oksidira in odda fotone. Kresnice uravnavajo svetenje s spreminjanjem količine dovedenega kisika v zadek skozi vzdušnice. Več si lahko preberete na http://biolum.eemb.ucsb.edu

⁃      Barva svetlobe se razlikuje med vrstami ter celo med posamezniki iste vrste zaradi genetskih razlik.

⁃      Večina kresnic je neokusnih za plenilce zaradi neokusnih in strupenih snovi (lucibufagini), ki so podobne kot pri nekaterih strupenih krastačah.

⁃      Pri nas poznamo 5 vrst kresnic, poleg najpogostejše velike kresnice (samec 10-15 mm, samica 15-25 mm) lahko največkrat naletite še nekoliko manjšo malo kresnico in italijansko kresnico. Ogledate si jih lahko na http://www1.pms-lj.si/animalia/galerija.php 

⁃      Odrasle kresnice nekaterih vrst se hranijo kot plenilci ali se prehranjujejo s pelodom in rastlinskimi sokovi.

Lektorirala: Ana Bohte

Rogači

Od maja do septembra boste morda v večernem mraku doživeli bližnje srečanje z nekoliko nerodnim in glasnim "helikopterjem". Ne, ne gre za drone, ampak za našega največjega hrošča, rogača. Potem ko je štiri do šest let preživel kot ličinka v gnijočem lesu, je zdaj čas, da poskrbi za svoje potomce. V nekaj tednih ali mesecih odraslega življenja se mora pariti in odložiti jajčeca na varno mesto.

Rogači so zelo samozavestni in se vam bodo postavili po robu (foto: MBZ).

Pred tremi meseci so se rogači še kot ličinke zakopali v zemljo ali trhel les in se zabubili. Kot odrasle živali prvi pridejo na plan samčki. Okrašeni so s prelepimi in velikimi čeljustmi, ki spominjajo na rogove in imajo enak namen kot rogovi pri rogatih sesalcih - osvojiti samico in pregnati tekmece. A čeprav lahko z njimi zalučajo nasprotnika z drevesa, niso dovolj močne, da bi vas z njimi lahko uščipnili. Pravzaprav so tako šibke, da ne morejo preščipniti niti skorje dreves in priti do svoje  priljubljene hrane, drevesnih sokov. Če ne najdejo že poškodovanega drevesa, iz katerega mezi privlačna tekočina, se morajo za prehrano zanesti na samičke. Njihove čeljusti so precej močnejše in skorjo zlahka preščipnejo. In vas uščipnejo, če jim preveč približate prste.

Oglejte si boj med dvema samcema.

Medtem ko odrasle samice živijo več mesecev in se brez težav hranijo, živijo odrasli samčki navadno le nekaj tednov in imajo v glavi samo en cilj, parjenje s samico. Osvojijo jo z razkazovanjem in v boju z drugimi nadobudneži, ki se včasih spremeni kar v skupinski pretep, ko tudi do štirje samci poskušajo zlesti na samico. Tisti,  ki mu uspe odločilno dejanje, ostane na njej več dni, tako da se je oprime s pomočjo velikih čeljusti. Skupaj se gibljeta po drevesih, samec pa končno lahko pride do hrane, ki jo priskrbi samica.

Čeljusti samca rogača so namenjena ruvanju in razkazovanju pred samico, niso pa dovolj močna, da bi vas uščipnil (foto: MBZ).

V zameno je samec na hrbtu samici v veliko pomoč pri preživetju. S čeljustmi se samozavestno zoperstavlja veliko večjim plenilcem (predvsem detli in druge ptice), ki prežijo na okusen zalogaj. Sam tako pogosto konča kot hrana, kar pa omogoči samici odločilno prednost, da se vrže z drevesa, še preden plenilec poje samca in se posveti njej. Tako se skozi obdobje parjenja razmerje samice : samci iz začetnega 1 : 3-4 do konca letalne sezone zmanjša na 1 : 0,5-0,7 (http://www.kerbtier.de/Pages/Themenseiten/enHirschkaefer.html).

Samička odloži 3 mm velika jajčeca v trhla drevesna debla, panje ali korenine. Belkasta ličinka živi v trohnečem lesu in je ukrivljena v obliki črke C. Zraste do 10 centimetrov. Po najmanj štirih letih se zabubi v kamrici v trhlem lesu in jeseni se izleže odrasel hrošč, ki ostane v deblu vse do letalne sezone.

Samica rogača vas lahko uščipne z močnimi čeljustmi (foto: MBZ).

Rogači živijo v gozdovih in na njihovem obrobju, kjer čez dan radi počivajo na sončnih delih dreves, dejavni pa so v mraku. Takrat letajo okrog v pokončnem položaju, z glavo navzgor, zaradi česar so videti precej nerodni. Kljub temu jih njihova pregovorna samozavest ne ustavi, da ne bi prileteli čisto k vam  in vas pogledali v oči, češ, umakni se mi že s poti, kaj ne vidiš, da si mi napoti.

Zanimivosti

- Med vzajemnim izkazovanjem moči samci treskajo s svojimi pokrovkami (elitrami), kar povzroča klikajoč zvok, ki ga lahko slišite nekaj metrov daleč.
- Tudi ličinke oddajajo zvok s frekvenco 11 Hz s pomočjo drgnjenja oranžnih nožic, na katerih imajo nekakšna strgala.
- Samci imajo zelo radi drevesni sok, zato se zbirajo na drevesih s poškodovano skorjo.
- Samci so pogosteje žrtve ptic in drugih plenilcev tudi zato, ker jih opijani drevesni sok, ki fermentira,  zato je njihov odziv na plenilca prepočasen.
- Razmnoževalni nagon je pri samcih tako močan, da se nekateri parijo celo z mrtvo samico.
- Rogač je vezan predvsem na hrastove gozdove.
- Pri nas boste pogosto srečali tudi do 32 mm  velikega malega rogača in do 14 mm velikega valjastega nosorožca. Slednji sprednjih čeljusti sicer nima tako močno razvitih, a ima na glavi majhen rožiček, ki spominja na nosorogovega. Vezan je bolj na bukov les.
- Rogači živijo v razpadajočem lesu, zato niso škodljivci. Ker je takšnega lesa v naših krajih vedno manj, je njihov življenjski prostor ogrožen in so zaščiteni tudi v Sloveniji.

Lekotrirala: Ana Bohte