Kresnice

V juniju in juliju vas bodo s svojimi lučkami razveseljevale kresnice, ki se v večjem številu pojavljajo prav v času kresne noči. Njihovo svetlobno predstavo boste najlažje opazovali na travnikih okoli desetih zvečer.

Preden je velika kresnica odrasla, je tri leta preživela kot ličinka. Živela je pod kamni in lesom v grmovju in živih mejah, ker pa je bila plenilka, se je po hrano odpravila tudi malo dlje od skrivališč. Najraje je imela polže, ki jih je omamila s številnimi ugrizi, ki  vsebujejo strupeno prebavno tekočino. Kljub temu je morala biti vsakič previdna, da se ni prilepila na zaščitno sluz, ki jo izloča njen tudi do 200-krat težji plen. Plen je zaradi zastrupitve postopoma postal omamljen, nato pa so prebavni encimi razgradili tkivo v rjavo tekočino, ki jo je ličinka lahko posrkala.

Samica kresnice (foto: MBZ).

Kot ličinka je kresnica preživljala zime zakopana pod zemljo, kamni, vejami in listi, kjer je telo zložila kot harmoniko in hibernirala, dokler spet ni bilo dovolj hrane. Svojo zadnjo pomlad je nekaj tednov preživela še kot ličinka, nato pa se je za več tednov zabubila in se nazadnje preobrazila v odraslo žival. Pri veliki kresnici odrasla samica sicer nima kril in je podobna ličinki, vendar ima v nasprotju s slednjo sestavljene oči in popolnoma črn hrbet. Samec je krilat kot večina hroščev in leta okoli, da bi našel samico. Velike kresnice se kot odrasle živali sploh ne hranijo več, zato vso svojo energijo usmerijo v iskanje partnerja za parjenje.

Samica na vrhu lista osvetljena s svetlobo (levo) in njeno bioluminiscenco iz zadka (desno).

Samica prikliče samčka na svojevrsten način. Na zadnjih nekaj členkih spodnje strani zadka ima svetlobne celice, s katerimi oddaja prelepo rumenozeleno svetlobo, da jo samec med travo lahko sploh najde. Svetloba je tako močna, da jo samec opazi že z razdalje 50 metrov. Samica nepretrgoma oddaja svetlobo do dve uri, potem pa počaka na naslednji dan. A tako zdrži največ deset zaporednih dni, potem pa je preveč izčrpana, da bi nadaljevala. Po drugi strani pa samček oglašuje svojo prisotnost z bliski svetlobe.

Bioluminiscenca na spodnjem delu zadka samice (foto: MBZ).

Bioluminiscenca samice kresnice (posnetek: MBZ).

Na srečo samček našo samico najde že prvi dan, saj je splezala na travno bilko in bila zato še posebej opazna. Po oploditvi bo poiskala vlažno mesto za odlaganje jajčec. Na travna stebla in pod mah bo v treh dneh odložila do 100 bledo rumenih jajčec s premerom 1 mm. S tem bo njen življenjski krog sklenjen. Njeni potomci se bodo izlegli po dveh do treh tednih, odvisno od vremena (v hladnem vremenu kasneje), in kot ličinke začeli najdaljše obdobje svojega življenja.

Še nekaj posnetkov iz življenja kresnic.

Zanimivosti

⁃      Samica sicer oddaja svetlobo enakomerno, a z zibanjem in obračanjem zadka poskrbi, da se jakost svetlobe spreminja.

⁃      Pri kresnicah poleg odraslih žuželk svetijo tudi ličinke, bube in jajčeca. Ni še jasno, ali tudi takrat za svetenje obstaja kakšen poseben namen.

⁃      Svetloba, ki jo imenujemo bioluminiscenca, nastaja s posebno kemijsko reakcijo, kjer luciferin ob prisotnosti ATP, kisika in encima luciferaze oksidira in odda fotone. Kresnice uravnavajo svetenje s spreminjanjem količine dovedenega kisika v zadek skozi vzdušnice. Več si lahko preberete na http://biolum.eemb.ucsb.edu

⁃      Barva svetlobe se razlikuje med vrstami ter celo med posamezniki iste vrste zaradi genetskih razlik.

⁃      Večina kresnic je neokusnih za plenilce zaradi neokusnih in strupenih snovi (lucibufagini), ki so podobne kot pri nekaterih strupenih krastačah.

⁃      Pri nas poznamo 5 vrst kresnic, poleg najpogostejše velike kresnice (samec 10-15 mm, samica 15-25 mm) lahko največkrat naletite še nekoliko manjšo malo kresnico in italijansko kresnico. Ogledate si jih lahko na http://www1.pms-lj.si/animalia/galerija.php 

⁃      Odrasle kresnice nekaterih vrst se hranijo kot plenilci ali se prehranjujejo s pelodom in rastlinskimi sokovi.

Lektorirala: Ana Bohte

Rogači

Od maja do septembra boste morda v večernem mraku doživeli bližnje srečanje z nekoliko nerodnim in glasnim "helikopterjem". Ne, ne gre za drone, ampak za našega največjega hrošča, rogača. Potem ko je štiri do šest let preživel kot ličinka v gnijočem lesu, je zdaj čas, da poskrbi za svoje potomce. V nekaj tednih ali mesecih odraslega življenja se mora pariti in odložiti jajčeca na varno mesto.

Rogači so zelo samozavestni in se vam bodo postavili po robu (foto: MBZ).

Pred tremi meseci so se rogači še kot ličinke zakopali v zemljo ali trhel les in se zabubili. Kot odrasle živali prvi pridejo na plan samčki. Okrašeni so s prelepimi in velikimi čeljustmi, ki spominjajo na rogove in imajo enak namen kot rogovi pri rogatih sesalcih - osvojiti samico in pregnati tekmece. A čeprav lahko z njimi zalučajo nasprotnika z drevesa, niso dovolj močne, da bi vas z njimi lahko uščipnili. Pravzaprav so tako šibke, da ne morejo preščipniti niti skorje dreves in priti do svoje  priljubljene hrane, drevesnih sokov. Če ne najdejo že poškodovanega drevesa, iz katerega mezi privlačna tekočina, se morajo za prehrano zanesti na samičke. Njihove čeljusti so precej močnejše in skorjo zlahka preščipnejo. In vas uščipnejo, če jim preveč približate prste.

Oglejte si boj med dvema samcema.

Medtem ko odrasle samice živijo več mesecev in se brez težav hranijo, živijo odrasli samčki navadno le nekaj tednov in imajo v glavi samo en cilj, parjenje s samico. Osvojijo jo z razkazovanjem in v boju z drugimi nadobudneži, ki se včasih spremeni kar v skupinski pretep, ko tudi do štirje samci poskušajo zlesti na samico. Tisti,  ki mu uspe odločilno dejanje, ostane na njej več dni, tako da se je oprime s pomočjo velikih čeljusti. Skupaj se gibljeta po drevesih, samec pa končno lahko pride do hrane, ki jo priskrbi samica.

Čeljusti samca rogača so namenjena ruvanju in razkazovanju pred samico, niso pa dovolj močna, da bi vas uščipnil (foto: MBZ).

V zameno je samec na hrbtu samici v veliko pomoč pri preživetju. S čeljustmi se samozavestno zoperstavlja veliko večjim plenilcem (predvsem detli in druge ptice), ki prežijo na okusen zalogaj. Sam tako pogosto konča kot hrana, kar pa omogoči samici odločilno prednost, da se vrže z drevesa, še preden plenilec poje samca in se posveti njej. Tako se skozi obdobje parjenja razmerje samice : samci iz začetnega 1 : 3-4 do konca letalne sezone zmanjša na 1 : 0,5-0,7 (http://www.kerbtier.de/Pages/Themenseiten/enHirschkaefer.html).

Samička odloži 3 mm velika jajčeca v trhla drevesna debla, panje ali korenine. Belkasta ličinka živi v trohnečem lesu in je ukrivljena v obliki črke C. Zraste do 10 centimetrov. Po najmanj štirih letih se zabubi v kamrici v trhlem lesu in jeseni se izleže odrasel hrošč, ki ostane v deblu vse do letalne sezone.

Samica rogača vas lahko uščipne z močnimi čeljustmi (foto: MBZ).

Rogači živijo v gozdovih in na njihovem obrobju, kjer čez dan radi počivajo na sončnih delih dreves, dejavni pa so v mraku. Takrat letajo okrog v pokončnem položaju, z glavo navzgor, zaradi česar so videti precej nerodni. Kljub temu jih njihova pregovorna samozavest ne ustavi, da ne bi prileteli čisto k vam  in vas pogledali v oči, češ, umakni se mi že s poti, kaj ne vidiš, da si mi napoti.

Zanimivosti

- Med vzajemnim izkazovanjem moči samci treskajo s svojimi pokrovkami (elitrami), kar povzroča klikajoč zvok, ki ga lahko slišite nekaj metrov daleč.
- Tudi ličinke oddajajo zvok s frekvenco 11 Hz s pomočjo drgnjenja oranžnih nožic, na katerih imajo nekakšna strgala.
- Samci imajo zelo radi drevesni sok, zato se zbirajo na drevesih s poškodovano skorjo.
- Samci so pogosteje žrtve ptic in drugih plenilcev tudi zato, ker jih opijani drevesni sok, ki fermentira,  zato je njihov odziv na plenilca prepočasen.
- Razmnoževalni nagon je pri samcih tako močan, da se nekateri parijo celo z mrtvo samico.
- Rogač je vezan predvsem na hrastove gozdove.
- Pri nas boste pogosto srečali tudi do 32 mm  velikega malega rogača in do 14 mm velikega valjastega nosorožca. Slednji sprednjih čeljusti sicer nima tako močno razvitih, a ima na glavi majhen rožiček, ki spominja na nosorogovega. Vezan je bolj na bukov les.
- Rogači živijo v razpadajočem lesu, zato niso škodljivci. Ker je takšnega lesa v naših krajih vedno manj, je njihov življenjski prostor ogrožen in so zaščiteni tudi v Sloveniji.

Lekotrirala: Ana Bohte